Ko je manj (pre)več: Polarizacija ženskega videza v dobi ekstremov
Ličila pod drobnogledom: emancipacija, orodje izraza ali nova tarča medijskega populizma?
V zadnjem času je v ospredje javnega diskurza ponovno stopilo vprašanje ličil – tokrat po zaslugi viralne podobe Pamele Anderson, ki se je pojavila na rdeči preprogi brez kapljice makeupa. Na družbenih omrežjih in v medijih so se vrstile pohvale, češ da je Pamela simbol »naravne lepote« in »ženske, ki si upa biti brez maske«. Nekateri so šli celo dlje – trdijo, da gre za novo stopnjo svobode in zavrnitve lepotne industrije. A prav ta trenutek sproža pomembna vprašanja, ki zahtevajo širši, zgodovinsko in družbeno utemeljen premislek.
Makeup skozi zgodovino: upor, moč, simbolika
Uporaba ličil ima dolgo zgodovino in ni zgolj rezultat sodobne potrošniške logike. Že v antičnem Egiptu so bila ličila zaščitna in ritualna, povezana s statusom in verskimi pomeni. V aristokratskih evropskih krogih 18. stoletja so poudarjena lica in bled obraz predstavljali simbol privilegija in moči. Pomemben zgodovinski prelom se je zgodil v 20. stoletju, predvsem med drugo svetovno vojno. Britanska vlada je ženskam celo priporočala uporabo rdeče šminke kot sredstvo ohranjanja morala. Šminka je postala simbol upanja, odpornosti in ženske prisotnosti v času, ko je bilo življenje polno negotovosti. Makeup je bil v teh zgodovinskih kontekstih orodje izraza, ne sredstvo zatiranja.
Feminizem in ličila: niansiran odnos
Zgodovina feminizma kaže, da makeup ni bil nikoli preprosto zavrnjen kot orodje patriarhata. V 60. in 70. letih so številne feministke uporabljale izrazito ličenje kot umetniško in politično sredstvo. Barvite oči, bleščice, poudarjene ustnice – vse to je predstavljalo zavračanje tradicionalnih norm ženske podobe in bilo del širšega političnega glasu. Tudi danes obstajajo feministični pogledi, ki makeup obravnavajo kot legitimno sredstvo avtentične samoizraznosti, pod pogojem, da njegova uporaba izhaja iz svobodne izbire, ne iz pritiska zunanjega videza kot pogoja za sprejetost.
Medijski diskurz: zakaj makeup postaja tarča?
V kontekstu objave Pamele Anderson, ki je poudarila, da želi “biti drugačna in ne slediti množici, ki nosi močan makeup”, se ponovno odpira vprašanje vloge ličil v sodobni družbi. V intervjuju za Women’s Health Magazine je izjavila:
“Because I did notice that there are all these people doing big makeup looks and it’s just like me to go against the grain and do the opposite of what everyone’s doing.”
Na videz gre za individualno odločitev, ki izraža svobodo. Vendar ko mediji takšno potezo povzdignejo v novo normo in ob tem ličila implicitno označijo kot nekaj negativnega ali “lažnega”, dobimo problematičen signal. Makeup postane tarča, medtem ko mnogo bolj invazivni lepotni postopki, ki spremenijo obraz v nerazpoznavno podobo, ostajajo neproblematični ali celo popularizirani.
Gre za neravnovesje: družbeni diskurz napada ličila – ki so odstranjiva, začasna in pogosto umetniška – medtem ko ignorira estetske posege, ki pogosto trajno vplivajo na identiteto posameznika. Njen nastop so pozdravile številne organizacije, med njimi tudi evropska nevladna organizacija My Voice My Choice, ki je objavila naslednje besedilo:
Besede so privlačne. A ali tudi resnično povedo vse?
Besedilo poskuša prenesti sporočilo o osebni svobodi, a ga hkrati subtilno pogojeno definira: makeup naj bi simboliziral sistemske pritiske in podrejanje normam, medtem ko odločitev, da ga ne uporabljamo, predstavlja “odpor” in “osvoboditev”. Takšno binarno razumevanje pa ni le poenostavljeno – je tudi zavajujoče.
V resnici je ličenje lahko enako dejanje svobodne izbire, če izhaja iz lastne želje, identitete, stila ali umetniškega izraza. V tem kontekstu ni nič manj emancipatorno kot odločitev, da ličil ne uporabljamo. Reči, da makeup avtomatsko pomeni podrejanje, pomeni razvrednotiti tudi zgodovino žensk, ki so prav skozi ličila izražale svojo moč, spolnost in individualnost – in to pogosto kljub (ali prav zaradi) družbenih omejitev. Kot je svobodna odločitev za splav - je tudi izbira ličil in videza osebna svoboda. Tako kot izbira spola, religije…
Ravno zaradi izrednega spoštovanja do humanitarne note in vseh izjemnih prispevkov organizacije My Voice My choice, ki jo osebno močno podpiram in sodelujem v njihovih kampanjah, me je zapis v tej objavi, zelo zmotil in poklical k razmišljanju, ki ga navajam skozi zapis. Namen je vzpodbuditi razmišljanju pot in se osvoboditi tudi tega oklepa ličenja - da je nuja, da je edino merilo naše lepote, da je “lepotno suženjstvo” povezano “samo” z ličenjem, da je ne-ličenje prikaz lenobe in neurejenosti, temveč ličenju postaviti normative, ki si jih zasluži - konec koncev je ličenje del umetnosti skozi katero se je sooblikovala zgodovina ter emancipacija žensk.
Kritika pretiravanja ≠ demonizacija makeupa
Pomembno je poudariti, da tudi znotraj lepotne stroke obstajajo kritični glasovi – ne do makeupa kot takega, temveč do pretiravanja, izkrivljanja estetskih idealov in instrumentalizacije ženskega telesa za dosego virtualne všečnosti. Kot makeup artistka in ustanoviteljica projekta Kultura lepote opozarjam na posledice estetskega ekstremizma, še posebej na mlade generacije, ki izgubljajo občutek za realno podobo in naravno lepoto.
A med zdravim opozarjanjem in kolektivno demonizacijo obstaja jasna razlika. Zgolj zato, ker nekatere oblike ličenja postajajo problematične, še ne moremo razglasiti makeupa kot celote za škodljivega.
Tudi druge vsakodnevne navade – alkohol, sladkor, šport – postanejo škodljive šele, ko jih začnemo uporabljati kot orodje bega pred samimi sabo, ne več kot zavestno izbrane življenjske prakse. Pri makeupu ni nič drugače.
Družbeni ekstremizem: bipolarna narativa
Žal sodobna družba vse bolj izgublja zmožnost niansiranega razmišljanja. Pojavlja se trend polarizacije vrednot – vse mora biti “ali-ali”, črno ali belo, naravno ali umetno, z ali brez ličil. A resnica je bolj kompleksna. Svoboda ni v izbiri “makeup ali ne”. Svoboda je v tem, da imamo pravico do obeh možnosti.
Ko makeup uporabljamo zavestno – kot orodje izraza, lepote, elegance ali simbolične prisotnosti – ima izjemno kulturno vrednost. Če pa postane orodje prikrivanja nizke samopodobe, izgubi svojo moč. A odgovornost ni v makeupu, temveč v odnosu, ki ga imamo do njega.
Zaključek: Makeup kot zrcalo odnosa, ne kot izvor problema.
Pamela Anderson ima pravico do svoje izbire, tako kot vsaka ženska. Njena poteza ima lahko osvobajajoč učinek – a postane problematična, ko jo mediji povzdignejo v novo normo in ličenje reducirajo na simbol neavtentičnosti. Ličila niso sovražnik ženske svobode. Nasprotno – bila so in še vedno so orodje oblikovanja identitete, umetniški izraz, v določenih zgodovinskih obdobjih pa celo orodje preživetja in upora.
Danes, ko v svetu potekajo realne vojne, ko otroci umirajo zaradi pomanjkanja hrane, je absurdno, da se medijska pozornost usmerja v vprašanje, ali je makeup dober ali slab. Pravo vprašanje ni “ali makeup da ali ne”, temveč: zakaj vedno potrebujemo ekstreme? In zakaj ne znamo več ločiti med zavestno uporabo in zlorabo? Makeup je ogledalo družbe. In družba se mora naučiti gledati vanj brez popačenih filtrov.
V svetu, kjer zremo v razpad osnovnih vrednot, ki oskrunjajo človeška življenja njihove vrednosti, se kreirajo demagoške “vojne in konflikti” na vseg ravneh družbene sfere, sploh pa se izkorišča na lepotnem področju in sferi lepotne industrije ter psihologije lastnega dojemanja posameznika, ki samopoglabljajo polarizacijo, sovražni govor in odtujevanje posameznika lastni emacipaciji ter nasproti človeku kreirajo prepad, namesto mostu povezovanja. Problematizira se kultura - medtem ko vojne definirajo našo realnost. Kultura in kulture so bit civilizacije človeštva, a hkrati temelj razhajanj in konfliktov. Kdaj se človeštvo nauči ustaviti to nrav? Sploh kdaj?!
Avtorica: Mateja Pozeb
Ustanoviteljica Kulture lepote
Makeup artistka, podjetnica in avtorica izobraževalnih vsebin na področju estetike, identitete in ženske avtonomije.
