KOLUMNA 22

Vedno sem si želela imeti svojo kolumno. Ne zaradi nostalgije po Carrie Bradshaw, ampak zaradi potrebe po prostoru, kjer se misli ne prodajajo v 15 sekundah in kjer vprašanja še vedno štejejo več kot všečki. Carrie je pisala o ljubezni. Jaz bom pisala o tem, kako danes živimo. O odnosih, ki so postali transakcije. O delu, ki se prodaja kot strast, a pogosto vodi v izgorelost. O svobodi, ki jo imamo na papirju, in o sistemih, ki nas tiho usmerjajo, čeprav mislimo, da izbiramo sami.
Ljubezen me zanima — a ne (le) kot romantični “ideal”. Zanima me kot odnos do življenja, do dela, do sebe in do družbe v kateri funkcioniramo. Zanima me, zakaj smo nenehno povezani, a vse bolj odtujeni. Zakaj je vse merljivo, razen smisla.

Ta kolumna ne bo tolažba. Bo refleksija. Bo zarez v vsakdan.

“Poti, ki jih navigira srce, nikoli niso staromodne.”

Poskus razumeti družbene koncepte, ki oblikujejo naše odločitve in poiskati razpoke v sistemu, kjer je še mogoče misliti drugače.

ZAKAJ KOLUMNA 22? Ker ima številka 22 v mojem življenju veliko pomenov, hkrati pa mi je všeč. 22. obeležujem svoj rojstni dan in pomembna premisa v mojem življenju je ponovni vpis na Pravno fakulteto in sicer po 22. letih.

Raztolmačeni so osnovni pojmi, zato je zdaj čas za zgodbe.

Vabljeni k branju.

Mateja