Dolga leta je delovala kot samostojna podjetnica v svetu ličenja. Svet podob je bil prostor ustvarjanja, opazovanja in preizkušanja, a hkrati tudi ogledalo družbenih pričakovanj. Naučila se je,  kako nosimo maske, kako pogosto prilagajamo svoj glas in kako redko kdo vpraša, kaj si posameznik želi zase. V tem svetu je oblikovala podobe drugih, medtem ko sem lastno resnico postopoma odkrivala šele, ko so se iluzije začele rušiti.

Njena pot je bila zaznamovana z intenzivnimi odnosi, neuspešnimi ljubezenskimi zgodbami in situacijami, ki so zahtevale več kot le preživetje – zahtevane so bile notranja moč, pogum in odločnost. Ta pot je bila prepletena s smehom in solzami, padci in vzponi, trenutki navdiha in trenutki, ko se je morala soočiti s tem, kar je bilo dolgo skrito ali prezrto.

Pri enaštiridesetih letih je stopila na novo osebno in karierno pot. Študij prava zanjo ni pobeg v teorijo ali ambicija zaradi naziva; je zavestna odločitev za razumevanje struktur, ki oblikujejo moč, predsodke in tišino, v katerih se pogosto izgubijo tisti, ki nimajo glasu ali prostora. Postala je pozorna na vgrajene mehanizme družbe, na tihe sile, ki določajo, kdo je slišan in kdo ostane neviden, in na načine, kako pravo lahko – čeprav pogosto prezre – človeku omogoči dostop do resnice in zaščite.

Ta blog nastaja na stičišču prava in osebne izkušnje. Tam, kjer molk pogosto preglasi resnico. Govori o  družbenih predsodkih, odgovornosti in skušnjavah, s katerimi se vsak posameznik sooča, ko stopi na pot samostojnega razmišljanja. Ne obljublja hitrih rešitev, ne skriva ostrine sveta; namesto tega odpira prostor za razumevanje, refleksijo in iskanje lastne moči.

Pisanje je zanjo oblika vztrajnosti. Je način rušenja samoumevnosti, iskanja novih poti in osvetljevanja tam, kjer je dolgo vladala senca. Je praksa notranjega poguma, zavestnega soočanja z realnostjo in neomajne volje po tem, da se kljub padcem nadaljuje naprej – proti jasnejšemu razumevanju sveta in proti lastnemu novemu soncu.

Vsaka beseda, ki jo deli na tem blogu, nosi težo preizkušenj, a tudi upanje. Upanje, da lahko razumevanje in pravica prebudita tisto, kar je dolgo ostalo utišano. Upanje, da lahko pot, ki je bila nekoč zamegljena, postane jasna, in da lahko z lastno vztrajnostjo osvetli poti drugih, ki se znajdejo v podobnih izzivih.

Ta blog je zato ne le zapis avtorice..

..temveč prostor, kjer pravo sreča človeka in človek sebe.