DRUŽINSKO PRAVO SKOZI SISTEMSKO PRIZMO

Družina je temeljna celica družbe, otrok pa ni le del družinske enote, temveč samostojen nosilec pravic, ki jih varuje zakon. Pri odločanju o tem, kdo bo skrbel za otroka ali mu določal stike z obema staršema, naj bi vodilo načelo največje koristi otroka, a praksa pogosto pokaže, da to načelo ostaja le deklarativno. Formalne pravice do stika ne pomenijo, da bo otrok v resnici varen ali čutil resnično skrb in zaščito. V središču problema podajam subtilne, a močne oblike nasilja, ki jih sistem težko prepozna: psihično nasilje, manipulacija, nadzor in ustrahovanje, znani pod izrazom “coercive control” ali “prisilni nadzor”. Te oblike nasilja niso zgolj teoretični koncept; vsak dan se v družinah, sodnih postopkih in medijskih zgodbah ponavljajo vzorci, kjer institucije ne zaznajo resne nevarnosti, žrtve ostajajo ranljive, otroci pa nosijo breme odločitve ali posledice, ki bi morale biti odgovornost odraslih in sistema.

KOLIZIJA PRAVIC IN VARNOSTI

Ko govorimo o nasilju, se pogosto osredotočamo na fizične zlorabe — udarce, modrice ali policijske intervencije. A raziskave vse bolj poudarjajo, da je srž številnih travmatičnih družinskih zgodb prav tisti del, ki je pogosto skrit: psihično nasilje, manipulacija, nadzor in izolacija. Prisotnost teh vzorcev pomeni, da ena oseba v družini vzpostavlja kontinuiran nadzor, ki omejuje avtonomijo druge osebe in otrokom ustvarja okolje strahu, negotovosti in zmede. Stark (2007) v svoji študiji o “coercive control” razlaga, da tak nadzor postopoma oblikuje celotno dinamiko družine. Otrok, ki odrašča v takem okolju, pogosto internalizira odgovornost, da “zadrži mir” — medtem ko se matere občutijo nemočne, manipulirane in obsojene, če poskušajo uveljaviti zaščito.

Lex41

V Sloveniji imajo v primerih družinskega nasilja ključno vlogo tri institucije: Center za socialno delo, sodišče in sodni izvedenci. CSD ocenjuje tveganje in predlaga ukrepe, a pogosto ne prepozna subtilnega psihičnega nadzora ali manipulacij. Sodišče formalno upošteva pravico do stika z otrokom, ne pa realne koristi otroka ali tveganja, ki ga predstavlja nasilni starš. Sodnim izvedencem pogosto primanjkuje standardiziranih orodij, da bi lahko ocenili psihično nasilje ali PRISILNI NADZOR. Pogosto se ti postopki vodijo ločeno, z različnimi roki in brez medsebojnega usklajevanja, kar otežuje celostno oceno tveganja. Tajnost postopkov še dodatno zmanjšuje transparentnost in možnost nadzora nad institucionalnim odločanjem, kar povečuje tveganje za napake ali zlorabe.

Velik problem pa predstavljajo tudi nevzporedni procesi na kazenskem in družinskem sodišču, kjer se kot vemo obdolženca obravnava kot nedolžnega vse do pravnomočne obsodbe. A ker se procesi odvijajo vsak zase, obstaja nevarnost pravne črvine, kjer se zaradi pomanjkanja pravne vrednosti pričanja žrtve nasilja, ki želi zaščititi otroka/otroke, vzbuja dvom o njeni nameri ter vse prevečkrat obrača namero v sindrom t.i. odtujevanja, ki je znanstveno neobstoječ standard, ki ga odvetniški ceh zelo rad uporablja, da ne rečem, izrablja, za izničevanje namena posameznega starša, tudi kadar za tovrstna dejanja ne obstaja nikakršen dokaz, le indici brez pravne, psihološke in socialne podlage.

V medijih se pojavljajo številni odmevni primeri, ki ilustrirajo te pomanjkljivosti. Trije otroci so bili odvzeti materi, slednji pa so večkrat pobegnili od očeta, kar je jasno signaliziralo, da se počutijo ogrožene. Kljub temu so institucije sprva ignorirale psihološke znake, dokler Evropsko sodišče za človekove pravice ni presodilo, da je prepoved stikov z materjo neupravičena.

Lex 41

Primer Tima Matavža, slovenskega nogometaša, obsojenega leta 2025 za psihično, ekonomsko in fizično nasilje nad partnerko in otroki, a kaznovanega le z 2.790 evri, jasno pokaže, da formalna obsodba ne pomeni resne zaščite. Čeprav so bile dokazane resne oblike nasilja, so institucije ocenile, da je družina po sporazumu že “urejena”, kar je ustvarilo lažen občutek varnosti in omogočilo ponovitev nasilja.

Femicid, torej umor žensk zaradi njihovega spola, je pogosto skrajna posledica dolgotrajnega partnerskega nasilja, kjer so predhodna opozorila prisotna, a spregledana. Recidivizem nasilnikov je pogost tudi po obsodbi, kar pomeni, da formalna kazen sama po sebi ne more preprečiti nadaljnjih oblik nasilja ali tragedij. Psihično nasilje in coercive control, ki ostajata latentna, če institucionalni sistem ne intervenira, povečujeta tveganje za eskalacijo. Minimalne kazni, sporazumi ali simbolične obsodbe lahko ustvarijo občutek varnosti, medtem ko tveganje ostaja prisotno, otrok pa ostaja ranljiv.

V Angliji in Walesu sistem, poznan kot CLARE’S LAW omogoča žrtvam dostop do informacij o preteklosti partnerja in preprečuje škodo, preden pride do eskalacije. Ta zakon poudarja, da preventivna informacija, transparentnost in celostna ocena tveganja lahko resnično ščitita ranljive in otroke, kar kaže na razliko med formalnim pravnim okvirom in resnično zaščito.

CELOTNA OBJAVA JE NA LEX 41 INSTAGRAM PROFILU. LINK SPODAJ.

Ključen del rešitve je tudi izobraževanje posameznikov, tako potencialnih žrtev kot strokovnjakov, ki se dnevno srečujejo z družinskim nasiljem. Za vsakogar, ki živi v partnerski ali družinski dinamiki, je nujno prepoznavanje znakov psihičnega nasilja in prisilnega nadzora. To pomeni, da se posamezniki naučijo prepoznati subtilne vzorce nadzora, manipulacije, izolacije ali uporabe otrok kot orožja, ter da vedo, kako poiskati pomoč in zaščito. Pomembno je tudi izobraževanje pravnikov, sodnikov, socialnih delavcev in sodnih izvedencev, saj trenutni sistem pogosto temelji na zaznavanju fizičnega nasilja ali konkretnih incidentov, kar pušča slepe pege pri prepoznavanju psihičnega nadzora. Strokovni kader mora biti opremljen z znanjem o prisilnem nadzoru, psiholoških vzorcih nasilja in vplivu na otroke, da lahko presodi realno tveganje in sprejme ukrepe, ki zares ščitijo ranljive. Hkrati bi bilo smiselno vzpostaviti mehanizme za odkrivanje anomalij posameznika, kot so standardizirane metode za prepoznavanje vzorcev manipulacije, agresije ali recidiva pri starših, ki so v stiku z otroki, skupaj z rednim spremljanjem stikov, psihološkimi ocenami tveganja in multidisciplinarnimi posveti.

Vse te analize in priporočila moramo brati v ključu upanja in konkretnega premika k izboljšanju. Zelo pomembno je, da se žrtve nasilja ne prezre ali ne obremenjuje z dodatnim občutkom krivde ali nemoči. Glas tistih, ki iščejo pomoč, je dragocen, saj opozarja na sistemske pomanjkljivosti in nas spodbuja k spremembam. Tišina in ignoranca, ki jo pogosto vzpostavljajo rigidni postopki ali formalnosti, je tihi ubijalec resnice; preprečuje, da bi se institucije učile, evalvirale in izboljšale svoje metode.

Osebno bom nadaljevala z raziskovanjem in pisanjem o tem, saj se želim opredeliti do posameznih pravnih konstrukcij in težav v sistemu, ki pogosto puščajo ranljive otroke in žrtve nasilja brez ustrezne zaščite. Prepričana sem, da je iskanje rešitev skupen proces, ki vključuje žrtve, strokovnjake in institucije in da lahko le z dialogom, transparentnostjo in premišljenim ukrepanjem dosežemo, da sistem resnično deluje v korist otrok in ranljivih družinskih članov.

Mateja Pozeb